Kje in zakaj nastane tornado?

Tornado je močan nevihten veter, ki ga prepoznamo po vrtinčastem oblaku, ki ima obliko dimnika oziroma lijaka. Ime je pojav dobil iz španskega glagola »tornar«, ki ga prevajamo z »vrteti, obračati«. Tornado se kot vremenski pojav lahko pojavlja v nevihtah kjer koli po svetu, najpogosteje pa se tak močan veter pojavlja v nevihtah na srednjem Zahodu in Jugu Amerike (zlasti predel med Apalači in Skalnim gorovjem). Moč tornada merimo s posebno lestvico, imenovano Fujitova lestvica, ki ima stopnje od 1 do 5, pri čemer tornado jakosti F1 povzroča manjšo škodo, tornado jakosti F5 pa je izredno močan in lahko izbriše oz. površja zemlje vse, kar se nahaja na njegovi poti. F1 torej pomeni šibak, F2 in F3 močan, F4 in F5 pa uničujoč tornado. Poznamo več oblik tornada: prva in najpogostejša je tornado, ki se pojavlja nad kopnim. Poleg tega so precej znane tudi vodne trombe (tornado, ki se pojavi nad morjem), poznamo pa še prašni vrtinec.

Opis pojava

Tornado torej pomeni lijakast zračni vrtinec, ki sega vse od tal do nevihtnega oblaka. Premer tornadov je lahko nekaj 10 m, izjemoma tudi nekaj 100 m. Če gre za šibkejše tornade, se običajno ohranijo zgolj nekaj minut, v kolikor pa je tornado močnejši, se lahko ohrani do nekaj ur. Na svoji poti lahko prepotujejo več kilometrov, v ekstremnih primerih tudi po 100 km ali več. Povprečna hitrost, s katero se premikajo, je 55 km/h, rekordna hitrost pa kar 240 km/h. Vetrovi v notranjosti vrtinca imajo višje hitrosti kakor vetrovi na zunanjem robu. Tak vrtinčast veter se običajno pojavi nad kopnim. V kolikor se pojavijo nad morjem, se imenujejo vodne trombe.

Kje se pojavljajo tornadi?

Največja verjetnost za nastanek tornada predstavlja obširno ravnino v Ameriki (Tornado Alley), ki sega od Mehiškega zaliva do Kanade. V Ameriki letno beležijo kar okoli 800 tornadov, ki navadno povzročijo tudi veliko materialne škode. Pojavljajo se tudi v drugih delih sveta, na primer v Avstraliji, pa tudi v Evropi. Tako na primer v Nemčiji običajno opazijo 10 tornadov letno, pri nas pa je zadnji zabeležen iz leta 1986, ko se je pojavil na Notranjskem. Hitrost vetra pri tem tornadu je bila kar 216 km/h. Tornadi nad morjem oziroma vodne trombe so zelo pogoste na hrvaškem primorju, kjer običajno povzročajo tudi precejšnjo škodo.

Zakaj nastanejo?

Tornado ne nastane iz vsake nevihte, saj so za njegov nastanek potrebni specifični pogoji. Pa si poglejmo, kdaj nastane tornado.

Navadna nevihtna celica pomeni, da topel in vlažen zrak prihaja v nevihto z vzgornikom, tam pa se kondenzira. Ko je v oblaku toliko vode, da jo sila vzgornika ne uspe več zadržati, nastanejo padavine. Del padavin na poti proti tlom izhlapi in ohlaja zrak. Tak zrak je gostejši od okolice in se pod vplivom vzgona spušča proti tlem, s tem pa vzgorniku preprečuje, da bi dovajal topel in vlažen zrak. Nevihta torej sama sebe zaduši. Iz take nevihte običajno ne nastane tornado.

Za super celično nevihto pa je značilno, da veter v višinah piha nad nekim območjem iz druge smeri kakor v nižinah, zato to povzroči nastanek vrtinčne cevi. Veter torej z višino spreminja smer (pojav se imenuje vetrovno striženje). Vzgornik, ki nastopi iz enakih razlogov kakor pri navadni nevihtni celici, postavi vrtinčno cev iz vodoravne lege v navpično. Takšnemu območju pravimo mezociklon. Zanj je torej značilno, da veter v zgornjem delu oblaka piha iz druge smeri kakor v spodnjem. Padavine se zato pri supercelični nevihti ne pojavljajo tam, kjer vzgornik dovaja vlažen in topel zrak v oblak. Zaradi tega se nevihta ne zaduši sama in traja včasih tudi po več ur. Takšne nevihte zaradi moči vzgornika spremljajo močne padavine, tudi toča. V naslednji fazi takih neviht, se iz zaenkrat še ne povsem pojasnjenih razlogov, v sredini mezociklona rotirajoče gibanje prenese na tornado, ki se prične spuščati k tlom. Pri tornadu, ki je ožji, so hitrosti vrtenja večje kot v mezociklonu, ki je širši.